Ljudje se po celem svetu poslavljajo od svojih najdražjih, ko le-ti umrejo, sama ceremonija pa odraža religiozne in kulturne razlike različnih ljudi, ras in ver. Smrt je eden najpomembnejših prehodov v življenju, saj ne zaznamuje samo življenja, ki se je končalo, ampak predvsem življenje, ki je “živelo”. Pogrebi dajejo možnost svojcem, da se zberejo, ponovno obudijo spomin na pokojnika in se spomnijo vseh njegovih/njenih dosežkov.

Poleg tega so pogrebi pomembni tudi za emocionalno zdravje. Nikoli ne bi smeli žalovanja skrivati v sebi. Žalovanje je namreč proces zdravljenja, ko se ločimo od človeka, na katerega smo bili navezani in se lahko kaže v različnih oblikah kot so npr.: jeza, krivda, žalost, depresija. Ker pa je bilo o psihološkem smislu soočanja s smrtjo že veliko povedanega, pa bi se raje skoncentirala na različne oblike pogrebov v različnih kulturah, od katerih vsak nosijo svoje značilnosti in so odraz kulturnega, socialnega in verskega okolja v katerem se odvija.

ZGODOVINA:

Stari Egipčani so imeli navado balzamirati trupla. Še celo takrat so obstajali ljudje, ki so se ukvarjali izključno z mrtvimi in organizacijo pogrebnih slovesnosti.

Rimljani so uporabljali tako klasične pogrebe kot tudi upepelitve. Poleg tega so imeli navado postaviti truplo na ogled. Premožnejši ljudje so si lahko privoščili tudi balzamiranje pokojnika. Pokojnika so oblekli v posebej za to kupljena oblačila ter celo najeli pogrebce, ki so hodili ob krsti.

Grki niso imeli navade balzamirati. Pokojnikovo truplo so za pogreb pripravili svojci. Družina in prijatelji so priskrbeli posebna oblačila ter rože za pogreb. Poleg tega so bili eni redkih, ki so v tistih časi dejansko ugotavljali smrt.

Hebrejci niso uporabljali postopka kremacije in so pokojnika včasih pokopali tudi brez krste. Navada je bila, da je bil pokojni pokopan še isti dan, ko je umrl, saj so s tem preprečili neprijetne vonjave. Vse postopke so opravili svojci pokojnika.

Zgodnji kristjani so verovali, da je smrt samo prehod iz ene vrste razmerja v drugo. Že takrat se je pojavilo bedenje ob pokojniku, kar je pomenilo izkazano spoštovanje, poleg tega pa čisto enostavno preverjanje dejanske smrti. Pogrebe so vodili duhovniki na zelo podobne način kot danes. Kasneje se je pojavilo tudi balzamiranje kar je pomenilo umivanje, maziljenje telesa ter oblačenje v slovesna oblačila.

Na začetku 18. stoletja so bili pogrebci ljudje, ki se niso ukvarjali izključno samo s tem poslom ampak so imeli še drugo službo.

Angleži so iz pogrebi naredili pravcate predstave, ceremonije. Pogrebci so poskrbeli tako za pokojnika kot tudi za sam obred.

V Ameriki je pogreb vključeval obred v cerkvi, molilce in enake ceremonije kot dandanes. Po pogrebu so se ljudje dobili na žalni slovesnosti. V 19. stoletju so se v Ameriki začeli ukvarjati tako z balzamiranje kot tudi z zdravstvenimi vidiki pokopa. Poleg tega so z zakoni določili uporabo mrliških listov. Večina pogrebnih storitev se je dogajala na pokojnikovem domu. Pogrebec je prišel po pogrebu nazaj domov in odstranil vse znake pogrebnih slovesnosti.

RIMLJANI

Rimljani so imeli zelo spoštljiv odnos do pokojnih. Poleg tega so obstajali so tudi različni zakoni in navodila, katerih so se morali natanko držati, zato da so pokojnemu lahko zagotovili uspeh v naslednjem življenju.

Ob smrti so pokojnika okopali, oblekli v njegova uradna oblačila in ga položili v atrij s stopali proti izhodu. Na vhod so obesili vejo ciprese, da so s tem opozorili duhovnika Jupitra, kateremu je bil vstop v hišo mrtvega prepovedan. Ljudje so svoje žalovanje izražali tako, da se niso česali, niso se umivali, si strigli nothov in niso se preoblačili. Med pripravo trupla, so peli in igrali žalostinke. Po pripravi trupa, so ga odnesli iz hiše z nogami naprej. Revnejše ljudi so odnesli po najkrajši možni poti, patriciji pa so bili deležni pravih procesij. Procesijo so spremljali glasbeniki in ženske pogrebnice, Vsi so nosili maske pokojnikovih prednikov.

Društva

Veliko revnejših Rimljanov, ki si niso mogli omogočiti dostojnega pogreba, se je združevalo v društva, kjer so morali plačati vstopnino in prirejati vsakomesečne večerje. Ta klub je potem plačeval stroške pogreba, člani kluba pa so se pogreba udeleževali kot pogrebci. Zelo revnim ljudem, ki si niso mogli privoščiti niti članstva v klubu pa so pogrebe včasih plačali premožnejši ljudje.

AFRIKA

V Afriki so se in se še vedno v zvezi s smrtjo pojavljajo različne vrste rituali, ki so večinoma vezani na pokojnikovo dušo bolj kot na samo telo. Posebno pozornost se namenja pokopališčem. Nekateri pokopujejo svojce celo pod temelji lastnih hiš. Za druge je pomembno, da odstranijo telo na za to primerna mesta. Neko pleme v Ugandi pripravi grob za posameznika ko je le-ta še dojenček. Obstajajo različna pravila glede samega pogreba, ceremonije, oblačil in spremstva, vse pa večinoma temelji na staroegipčanski ideji o tem, da je smrt samo potovanje in da moramo dušo za tovrstno potovanje ustrezno opremiti.

V jugovzhodni Nigeriji je bil običaj, da so ob smrti kralji žrtvovali še vse njegove služabnike. Ko pa je leta 1852 zbolel takratni kralj, so se sužnji uprli misleč, da jih bodo žrtvovali. Zatorej so potem, ko je kralj ozdravel, tovrstna žrtvovanja prepovedali.

ACHOLI SONG LAMENTING SOMEONE'S DEATH

Fire rages at Layima,
It rages in the valley of river Cumu,
Everthing is utterly destroyed;
Oh, my daughter,
If I could reach the homestead of Death's mother,
I would make a long grass torch;
If I could reach the homestead of Death's mother
I would utterly destroy everything.
Fire rages at Layima.

AZTEKI

Smrt je bila pri Aztekih del vsakodnevnih aktivnosti in se je globoko prepletala z njihovim življenjem. Za njih je smrt predstavljala samo prehod iz enega v drugo življenje in vse to se je kazalo v različnih ceremonijah, ritualih, tako da so jih celo imenovali “kult mrtvih” Obstajala so posebna “navodila”, ki so se jih morali držati tako v vsakodnevnem življenju kot tudi pri ukvarjanju z mrtvimi. Zahvala gre predvsem njihovi umetnosti slikanja, da lahko njihove običaje preučujejo še danes.

BORBONSKI KODEKS

Verjetno prvi azteški kodeks, ki ponazarja mrtvaške rituale tako na nadnaravnem kot tudi zemeljskem nivoju. Na levi Ponazarja “Mictlantecuhtli”, boga podzemlja, ki nosi kačo. Na hrbtu nosi okrasek iz katerega sega glava “Miquiztli”, ki predstavlja smrt. Pred njim je “Chachalmeca”, božanstvo, ki predstavlja življenje. Slika torej pomeni boj med življenjem in smrtjo.

Nad njima pa imamo mrtvaši zavoj, ki je okrašen z zastavo “Centeotl-a” (boga koruze)

Ta kodeks je pomemben saj predstavlja informacijo iz prve roke glede Azteških pogrebnih navad..

CODEX MAGLIABECHIANO kaže pogrebne slovestnosti ob smrti

plemiča. Glede na vzrok smrti je bil ali pokopan ali kremiran. Tu vidimo symbol ognja nad mrtvaškim zavojem, kar nakazuje kremiranje. Spredaj pa vidimo sužnja, ki ga žrtvujejo tako, da mu iztrgajo srce in lahko spremlja plemiča v naslednjem življenju. Ravno tako so živo pokopali pokojnikovo ženo, da mu je lahko služila v sledečem življenju.

Ta slika ravno tako predstavlja pogrebno slovesnost finačno dobro soteječga človeka ter njegove otroke, ki mu podarjajo čokolado za na pot. Z njim so pokopavali tudi koruzo in ostalo hrano..

Spodnja slika predstavlja pojedino, ki so ji rekli “Tititl”. S tem so indijanci proslavili spomin na mrtvega. Naredili so posebno masko, ki je ponazarjala obraz pokojnika. V nosnici so ji vstavili koščke modrega papirja, notranjost lesene maske pa je bila napolnjena z belim perjem. Masko so oblekli in okrasili. Pred masko sta nato dva indijanca pela in izvajala različne obrede, kar je trajalo neprekinjneo še 1 leto po smrti.

HAVAJI

Smrt na Havajih, še posebej smrt kakšnega mogočneža je bila poseben dogodek. Sorodniki in prijatelji, ki so bedeli ob truplu so jokali, molili in prepevali zelo glasno. Včasih so si tudi odrezali lase ali se celo poškodovali. V nekaterih primerih so si celo odrezali uho.

Zapis iz leta 1800 pravi, da si je takratn kraljica ob smrti svojega moža odrezala jezik. Ko so jo vprašali, če ji to ne povzroča bolečine, jim je odgovorila, da je bolečina zaradi smrti večja.

Priprava trupel na pokop je bila izvedena z velikim spoštovanjem. Verovali so namreč, da imajo kosti pokojnih veliko moč, ki pripomore k redu v naravi in da ima tisti, ki poseduje kosti prednikov veliko srečo.
Ko so odkopavali različne grobnice so odkrili, da so obstajali različni običaji na različnih otokih, poleg tega so se pa načini pokopa razlikovali tudi glede na ekonomski standard umrlega.

Premožnejše so večinoma zavijali v liste bananovca ter jih pokopavali v plitve grobove blizu njihovih koč. Med tem ko je duhovnik molil, je nad grobom gorel ogenj 10 dni. Nato so telo izkopali, mehkejše dele odluščili s kosti in jih položili v morje. Kosti in lobanjo so zavili v platno in jih postavili v sedeč položaj na oltar. Verjeli so, da se je medtem pokojni kralj pretvoril v boga.

Različni načini pokopa

Duhovnike in pomembneže so pokopali tako, da so grob tudi označili – obdali so ga s kamni ali lesom.

Najpogosteje so pokopavali ljudi tako, da so jih po smrti postavili v sedeč položaj in nagnili glavo proti kolenom. Roke so jim namestili v položaj, kot da objemajo kolena, nakar so z vrvjo zvezali skupaj glavo, roke in kolena. Truplo so zavili v rogoznico in ga pokopali drugi dan po smrti. Najpogosteje so ga položili v naravni grob, če je bila le možnost, tako da so poiskali različne votline ali izbokline v stenah.

GROBNICE

Vsako družina je posedovala svojo. To so bili umetno narejeni grobovi, v bistvu izkopane luknje v zemljo. V nekaterih primerih so izkopali luknjo ter jo obložili z ogromnimi kamnitimi ploščami. Pogosto so svojce pokopali tudi v lastnih vrtovih, včasih celo v domovih. Tovrstni grobovi niso bili nikoli globoki, trupla pa so opokopavali v sedečem položaju.

SKRIVNI POGREBI BREZ CEREMONIJ

Havajčani so se bali tako trupel, kot grobišč, saj so verjeli, da tam naseljujejo duhovi umrlih, ki ti lahko škodijo. Zato so bili včasih pogrebi skrivni, ponoči. Bali so se namreč, da bodo ljudje, mimo katerih hiš bodo pokojnika nosili, truplo oskrunili, saj so verjeli, da se bo duh pokojnika vrnil po isti poti, po kateri je šel. .

METANJE KOSTI BOGINJI PELE ALI MORSKIM PSOM

Častilci boginje Pele so dele kosti svojih najdražjih metali v vulkan, saj so verjeli, da bodo tam sprejeti v društvo vulkanskih duš ter da bodo s svojim vplivom pomagali preprečevati vulkanske izbruhe..

Ribiči so včasih pokojnike zavijali v tradicionalna rdeča oblačila in jih metali morskim psom. Verjeli so namreč, da bo pokojnikov duh prepričal morskega psa, da bo pustil dotičnega ribiča pri miru na morju.

INKI

Razširjena navada v Peruju je bila, da so mrtve pokopavali z njihovimi najljubšimi predmeti ter najlepšimi in najbolj ljubljenimi ženami. Ker so verjeli v nesmrtnost duše,

lahko najdemo veličastne grobnice, kjer so možje pokopani z vsemi njihovimi dragocenostmi, orožjem, okrasjem, ženami in služabniki ter ogromnimi količinami hrane

in pijače. Pri Andskih ljudstvih je bila navada, da so mrtve pokopavali v sedečem položaju. .

Ko je umrl vodja, so ga pokopali z vsem njegovim bogatstvom, še živimi ženami in fanti ter z vsemi njegovimi dobrimi prijatelji saj so verjeli, da se bodo združili v naslednjem življenju, ter skupaj uživali ob hrani in pijači, ko so jim jo pripravili. Če se je žena bala, da za njo ne bo prostora v grobnici se je obesila na lastne lase. S tem je dokazala svojo požrtvovalnost in tako imela boljše možnosti, da jo izberejo za “spremstvo”

V bližini Cuzca, so mrliče pokopavali sedeče, na z dragimi kamni okrašenem prestolu.

V drugih provincah so mrtve zašili v sveže lamine kože ter jih v sedečem položaju obdržali v hiši njihovega sorodnika. Poleg tega so imeli tudi navado žrtvovati lame in celo ženske in otroke. Žrtve so prepričali, da bodo po smrti služile bogu, nato pa so jih opili s čičo in jih je duhovnik zadavil. Na hrbet so jim položili vreče z zlatom ter stisnili kepo zlata v dlan. Ljudje, ki so se žrtvovali, so bili zelo cenjeni med Inki

Leta 1993 so prvič našli truplo, ki je bilo žrtvovan. To je bila inkovska deklica stara 12-14 let, ki so jo obdajali delčki lesa, kosti in keramike, kar je spadalo k darovanju.

Ob njej so našli tudi kameno platformo,

na kateri so se dogajala obdarovanja. Sumijo, da so bile žrtve darovanja najprej opite, nato pa žive zakopane. Obstajajo domneve, da so otroke žrtvovali zato, da bi pomirili boga planina, da ne bi prihajalo od izbruhov.

JAPONSKI POGREB

ž1. Takoj po smri

Potrebno je vlažiti ustnice umirajočega

Pokliči sorodnike in znance in obvesti o smrti Javi na pristojni urad

Umij pokojnika in ga pripravi na potovanje proti večnosti

Položi mrtveca na posteljo in okrasi posteljo ter okolico

2. Glavni pogrebec

Določi glavnega pogrebca

Določi koordinatorja ceremonije

3. Tempel

Pokliči v tempelj

Uredi

Dogovori se za datum bedenja

Dogovori se za datum pogreba

Daj donacije templu

4. Dogovori s pogrebnim zavodom

Naredi si plan bededna in samega pogreba

Potrdi vero, sekto in tempelj

Izberi način pogreba glede na finačno stanje

Približno določi število pogebcev

5. Dogovori s sorodniki

Obvestilo o smrti

Obvesti sosede o smrti

Vsakemu sorodniku določi njegovo vlogo pri pogrebu

Pripravi pogrebno obleko

Naroči cvetje in ostalo dekoracijo

6. Priprave za bedenje in pogreb

Obvesti pristojne oblasti o smrti

Obvesti krematorij

Pripravi sliko pokojnika, ki bo na ogled med ceremonijo in pogrebom

Naroči prevoz

Naroči krsto in pripravo obleko za pokojnika

Določi dvorano za ceremojie

Pripravi material za sprejem

Naroči šotor

Rože in sadje (suho)

Lampijončki

Pismo zahvale za pogrebce

Obleka za bedenje

Hrana med bedenjem

Hrana za pogreb (OTOKI)

Objavi osmrtnico v časopisu

7. Priprava dvorane za ceremonijo

Čiščenje sobe

Priprava oltarja

Daj oglas o bedenjuu v časopis

Pripravi cvejte za darovanje

Pripravi čakalnico

Uredi parkirni prostor

8. Krsta

Oblačenje

Postopki pri dajanju pokojnika v krsto

9. Bedenje

Priprave za bedenje

Sprejmi duhovnika

Sprejmi pogrebce

Sedežni red

Pripravi dišeče palčke in mazilna olja

Odslovi duhovnika

10. Priprava in potrditev pogreba

Pripravi sprejem

Pripravi prenos krste iz prostora za ceremonijo

Potrdi kremacijo

Pripravi napitnine

Potrdi datum in uro ceremonije

Potrdi postopek ceremonije

Pripravi donacijo za duhovnika

11. Progam ceremonije in pogreba

Družina in ostali povabljeni se vsedejo

Vstopi duhovnik

Otvoritev ceremonije

Preberi pismo

Družina in prijatelji naj prižgejo dišeče svečke

Duhovnik odide

Zaključni govor

12. Poslavljanje in spremljanje krste iz prostora za ceremonijo

poslovitev od pokojnka

Zabijanje žebljev v krsto

Govor med nošenjem krste

Zaključni govor

13. Kremacija, zbiranje pepela pokojnka

Določi krematorij

14. Ppogreb

Vse kar je potrebno za pogreb

15. Maša 7 dni po pogrebu in očiščevalna ceremonija

Umivanje rok in uporaba čistilne soli

Postopek budistične maše

Očiščevalni period žalovanja